Dodana vrednost vsebinsko pomeni nova ustvarjena vrednost, ki jo je gospodarska družba ustvarila v enem letu in je merilo finančne učinkovitosti podjetja, ki temelji na presežnem premoženju.
Pameten človek ne bo zapravljal svojega časa,
da bi se znašel med večino.
Po definiciji je že dovolj ljudi,
ki to počnejo.
G.H. Hardy
V raznličnih ekonomskih debatah pogosto zasledimo, da naj se podjetja usmerjajo v panoge, kjer lahko ustvarijo visoko dodano vrednost, saj le-ta omogoča višje plače in višjo donosnost kapitala za lastnike.
Prav tako slišimo, da strategija nižanja cen izdelkov ni prava pot za podjetja in da se morajo bolj usmerjati v ustvarjanje »dodane vrednosti« za svoje kupce. Kaj pravzaprav to pomeni in kakšna je enostavna »kmečka logika« tega koncepta?
Kadar govorimo o trgovini, je dodana vrednost razlika med nabavno in prodajno ceno (razlika v ceni). Kdor ustvarja visoko dodano vrednost, pač uspe isti izdelek prodati precej dražje, kot ga je kupil.
Če imamo dodano vrednost na eni in vse druge stroške na drugi strani, je razlika med njima dobiček. Bolj kot je podjetje dobičkonosno, večji del dodane vrednosti si prisvoji kapital. Bruto plača zaposlenih je izključno odvisna od trga delovne sile in ni neposredno povezana z dodano vrednostjo, ki jo ustvarja podjetje.
Cena izdelka je direktno povezana izključno s pozicioniranjem izdelka v glavah potrošnikov (vloga marketinga). Stroški marketinga (ki običajno povečujejo dodano vrednost izdelka) pa niso nujno premosorazmerni z marketinškimi rezultati (povečanje prodaje). O tem smo pisali še mnogo več v blogu: Cena in kvaliteta.
Visoka dodana vrednost v podjetju (iz katerih izhaja tudi visok dobiček) je obratnosorazmerna s ciljem kupca, ki želi kupovati čim ceneje. V kolikor ima podjetje malo dobička, verjetno svojim kupcem nudi več za njihov denar.
Pri izdelkih široke potrošnje je dobičkonosnost podjetij v panogi običajno na približno enekem nivoju. Z »raziskavo« se običajno porabi več resursov (vložen čas pomnožen z oportunitetnim stroškom lastnega časa), kot na koncu prihranimo pri nakupu izdelka.
Z enostavnim kopiranjem tehnologije in selitvijo proizvodnje v države s poceni delovno silo je blagovna znamka samo še ideja v glavi potrošnika in običajno imajo taki izdelki precej slabše razmerje cena/kvaliteta od manj znanih znamk. Več o marketinških potezah si preberi še na našem spletnem portalu: "Ne prodajamo dodatkov, ampak hranila".
Prodajni kanali so zelo povezani s stroški poslovanja. Najnižjo maržo tako omogoča internetni nakup, sledijo diskonti s svojim »skladiščnim« poslovanjem z minimalnim številom zaposlenih, največ dodane vrednosti, ki se mora odražati v marži, pa predstavlja osebna prodaja in mrežni marketing.
Visoko dodano vrednost tako lahko ustvari samo tržna niša, ki pa se na daljši rok težko ohrani. Ker je cilj podjetja ustvarjanje dobička in ne zagotavljanje čim boljšega proizvoda ali storitve za denar, ki ga plača kupec, med podjetjem in kupcem vedno obstaja konflikt interesov.
Iz tega lahko sklepamo, da manjša ko je dodana vrednost in nižji ko je dobiček podjetja, višjo korist s svojim poslovanjem prinaša strankam.
Natan, ISSA Specialist for Performace Nutrition in inštruktor fitnesa FZS
