Avtor: MCrnigoj  Datum:   07-12-04 14:15

V pričujočem sestavku želim predstaviti drugačno perspektivo na AIDS, alternativne poglede in spoznanja, za katerimi stojijo predvsem odpadniki sodobne znanosti, ki AIDS vidijo zelo drugače, kot večina ostalih - dresiranih ali prodanih doktorjev znanosti in medicine. Gospod Kolar se v svoji knjigi 'AIDS je ozdravljiv' oslanja predvsem na utemeljitelje in znamenite praktike naravne higiene, ki jih uradna medicina in znanost nikoli ni priznala kot prave znanstvenike. Mnoge ugotovitve in pomisleki, ki jih navajam v nadaljevanju, pa izhajajo v veliki meri od (nekoč) uglednih znanstvenikov. Če se teorije o virusih, ki prihajajo iz ust higijenistov zdijo za večino preveč obskurne, potem naj se zamislijo vsaj nad teorijami svetovno priznanih virologov in celo nobelovih nagrajencev, ki smelo in pogumno nasprotujejo razlagam uradnih ustanov.

Glavni protagonist na dolgem seznamu odpadnikov je gotovo Dr. Peter Deusberg - človek, ki je prvi raziskal in temeljito proučil retroviruse (HIV je namreč retrovirus), ki je dolgo časa veljal za vrhunsko avtoriteto s področja virologije, danes pa živi v blokadi, onemogočen in pod velikim pritiskom s strani mogočnega AIDS lobija. Dr. Deusberg je napisal skoraj 700 strani debelo knigo (Inventing the AIDS virus), v kateri je do obisti razgalil veliko prevaro in mit o vzrokih za nastanek AIDS-a. Dr. Deusbergu pritrjuje tudi Dr. Kary Mullis, nobelov nagrajenec za kemijo leta 1993 (prav s področja metod za odkrivanje virusov) ter še množica drugih uglednih doktorjev znanosti in medicine, katerih glas pa je - v poplavi množične AIDS medijske propagande - praktično neslišen.

Pri pripravi prispevka sem se v največji meri oprl na navedke iz knjige, ki jo je napisala Christine Maggiore z naslovom: 'What if everything you thought you knew about AIDS WAS WRONG?' ter na izsledke iz študije z naslovom 'The chemical bases of the various AIDS epidemics', ki so jo poleti 2003 objavili Dr. Deusberg, Koehnlein in Rasnick. (http://www.duesberg.com/papers/chemical-bases.html ) Ponekod so navedki opremljeni še z nekaterimi mojimi komentarji.

Na internetu si lahko vsakdo poišče še množico drugih spletnih strani, ki govorijo o veliki prevari - imenovani AIDS. Nekatera spletna mesta poleg znanstvene argumentacije vključujejo tudi osebna pričevanja preživelih! V brskalnik (google) vpišite besedici VIRUS MYTH, zadetki bodo padali kot po tekočem traku!

Na žalost AIDS-a ni mogoče izkoreniniti v naslednjih desetletjih - pa ne zato, ker bi bila medicinska znanost nemočna, marveč obratno - prav zato ker sta medicina in farmacija danes tako zelo močni, je AIDS-u nemogoče priti do živega ! AIDS je postal prevelik biznis, da bi se splačalo zaklati kokoš, ki nese zlata jajca. Videti je, virus HIV živi predvsem v naših mislih, veliko manj ali sploh ne pa kot resničen povzročitelj smrtonosne bolezni, s akterim bi se v resnici srečevali v vsakdanjem življenju.

Aktivnosti ob zadnjem mednarodnem dnevu AIDS-a in objavljanje podatkov o pričakovani pandemiji t.i. piščanje gripe kaže na to, da vedno bolj živimo v oblasti množične histerije in strahu.

Mnenje o tem, kaj je res in kaj ni, naj si vsak ustvari sam. Pomembno je le, da so ljudem na voljo tudi medijsko necenzurirane informacije, ki ne nastajajo pod vplivom mogočnih sponzorjev. Vsem tistim, ki se vsaj trudimo slediti higienističnim načelom, se ni težko odločiti, ko moramo izbirati med resnico 'odpadnikov' in resnico, ki nastaja v oblasti velekapitala. Vsem ostalim je verjetno težje - v najboljšem primeru zamahnejo z roko in pravijo "Ah, saj vsi lažejo - kdo bi vedel, kaj je res in kaj ne!" Pa tudi to je že nekaj - zdrava skepsa je prvi korak na begu pred množično norostjo!


1.)

Za AIDS (Acquired Immune Deficienty Syndrom) govorijo, da je dokaj nova bolezen. AIDS ni niti nov, niti ni bolezen v pravem pomenu besede. Gre za zbirko 29-ih po večini že dolgo znanih bolezni (herpes, diareja, pljučnica, nekatere oblike raka, salmonela, tuberkuloza,....) Če se take bolezni pojavijo v osebah s protitelesci, za katere domnevajo, da so povezane z virusom HIV, potem temu pravijo AIDS. Enačba je preprosta:

Plučnica + pozitiven HIV test = AIDS

Pljučnica + negativen HIV test = pljučnica

Nobena od 29-ih bolezni ni nova in nobena ne nastopa izključno v osebah s pozitivni testom na HIV protitelesca.

Kdo ima AIDS in kdo ga nima, je v bistvu odvisno od definicije, ki jo določijo zdravstvene organizacije ali inštituti, v primeru AIDS-a je to bila CDC (Centre for Disease Control). V začetku leta 1993 so definicijo razširili tako, da so začeli preštevati število T celic (vrsta limfocitov, ki omogoča imunost), ki se pojavijo v bolni osebi. Čez noč se je število obolelih z AIDS-em v Ameriki podvojilo. Zanimivo je, da se je od leta 1981 definicija AIDS-a spremenila trikrat. Kljub temu, da se je definicija spreminjala, se je število primerov umirilo in nikoli ni doseglo zastrašujočih predvidevanj. V različnih državah uporabljajo različne definicije oziroma kriterije za diagnozo AIDS-a. V Kanadi uporabljajo drugačna merila kot v ZDA - od 182.200 ameriških pacientov z AIDS-em jih ena četrina ne bi imela AIDS-a, če bi živela v Kanadi!!! Še bolj nedorečeno, da ne rečem diletantsko, je določanje AIDS-a v Afriki. Zato, da nekoga razglasijo obolelega za AIDS-om v Afriki, namreč ni potreben nikakršen HIV test!!! HIV test je namreč zelo drag špas, ki si ga v Afriki v večini primerov sploh ne morejo privoščiti ali zanj nimajo ustreznih aparatur.


2.)

Za AIDS pravijo, da ga povzroča virus HIV. Zato pa ne obstaja noben dokaz. Vsi epidemiološki in mikrobiološki dokazi skupaj dokazujejo, da HIV ne more povzročati AIDS-a, niti kake druge bolezni. Hipoteza, ki govori o tem, da HIV povzroča AIDS, ni znanstveno dokazano dejstvo, marveč prepričanje, ki ga je na neki tiskovni koferenci objavil Dr. Robert Gallo, ne da bi pred tem v znanstvenih publikacijah o tem objavil kakšno resno študijo, kakor je običajno praksa, preden znanost neko hipotezo sprejme kot zelo verjetno možnost. Očitno je, da sta farmacija in medicina zavohala mastne denarce, sicer Gallove nepreverjene hipoteze ne bi tako hitro začeli oznanjati in na koncu priznavati kot neizpodbitno dejstvo.

HIV ni običajen virus, marveč je retrovirus. Za vse retroviruse je značilno, da niso citotoksični - to pomeni, da ne ubijajo celic. HIV ima podobno genetsko strukturo, kot jo imajo ostali poznani retrovirusi, kakršnih najdemo v velikih količinah v zdravih človeških organizmih. Tudi če bi virus HIV ubijal T celice, okuži le vsako tisočo T celico, kar je veliko premalo, da bi se število T celic zmanjšalo do mere, ko bi se zaradi uničenja imunskega sistema pojavil AIDS. Večina zdravih ljudi ima pogosto okužbo z virusi, ki ubijajo celice - in povzročajo npr. herpes. Takšni virusi okužijo tudi več milijonov T celic - kar je lahko tudi skoraj polovica vseh T celic, pa kljub temu ne uničijo imunskega sistema. Predpostavka, da to zmore HIV, ki okuži manj kot vsako tisočo T celico, je smešno!

Tudi če nekako pristanemo na HIV-AIDS hipotezo, ne moremo mimo dejstva, da se HIV obnaša zelo netipično. Primerjava AIDS-a s kozami, ki jih povzroča virus VZV (Varicella Zoster Virus) pokaže sledeče:

Koze: Isti simptomi v vseh primerih
AIDS: Različni simptomi glede na različne rizične skupine
=========
Koze: Naravna prisotnost protitelesc za VZV v odsotnosti virusa VZV kaže na doživljensko imunost
AIDS: Prisotnost protitelesc za HIV v odsotnosti virusa HIV, naj bi kazal na veliko verjetnost za AIDS
=========
Koze: VZV virus se praviloma vedno nahaja v obolelih s kozami
AIDS: HIV se le poredko odkrije (zazna) v obolelih z AIDS-em
=========
Koze: VZV virus se vedno nahaja v velikih koncentracijah v prizadetih tkivih obolelih
AIDS: VZV virus se zelo redko odkrije in v izredno majhnih koncentracijah
=========
Koze: VZV pri replikaciji ubija celica
AIDS: HIV replikacija ne ubija celic
=========
Koze: Glavni simptomi bolezni se pojavijo nekaj dni ali tednov po okužbi, preden se pojavijo protitelesca za VZV
AIDS: Za AIDS govorijo, da se simptomi pojavijo tudi več let po okužbi in šele potem, ko se pojavijo protitelesca za HIV

Podobno primerjavo bi dobili, če bi z HIV-om primerkali katerikoli drugi 'normalen' virus. HIV je EDINI virus, ki naj bi povzročal množico različnih bolezni, vsi ostali virusi povzročajo svojo bolezen, oziroma, če sprejmemo higienistični pogled na viruse - se pojavijo kot odpadki oziroma nedolžni spremljevalci v primeru določenih simptomov, ki so znak toksioze organizma.

3.)

Postavlja se vprašanje, kakšna je zanesljivost testa za AIDS. Večina ljudi je presenečenih, ko spozna, da ne obstaja nič takšnega, kot je test za AIDS. Običajni testi (npr. ELISA in Western Blot) ne zaznavajo AIDS-a, marveč zaznavajo proteine protitelesc, za katere se misli, da so specifični za HIV - ne zaznavajo pa virusa HIV neposredno. Po domače rečeno - lopova ni še nihče videl, kaj šele da bi ga ujel pri tatvini. Vse kar detektivom uspeva odkriti, so zmedeni odtisi različnih copatov, za katere se predvideva, da jih ima obute lopov, čeravno ima takšne copate pogosto obuta tudi množica drugih - povsem nedolžnih obiskovalcev.

V naprotju s prepričanjem, tudi najnovejši testi v resnici ne merijo dejanske koncentracije virusa v krvi. Vsi testi, ki merijo prisotnost HIV protitelesc so zelo nezanesljivi. Zato, da bi povečali zanesljivost enega testa, se medicina poslužuje dodatnih kontrol z drugimi testi, ki so enako ali še bolj nezanesljivi. Napačni rezultati se tako potrjujejo z drugimi - enako napačnimi rezultati.

Preden so objavili, da HIV povzroča AIDS, je prisotnost virusnih protitelesc vedno pomenila normalen, zdrav odgovor na infekcijo, kar je indiciralo imunost organizma. Protitelesca sama se do pojava AIDS-a NIKOLI niso uporabljala za diagnosticiranje bolezni!!!

Naslednja težava je v tem, da testi za HIV sploh niso standardizirani in so različni od laboratorija do laboratorija. Predvsem pa so podvrženi zelo različni interpretaciji.

4.)

Pogosto (prepogosto) lahko poslušamo, kako se epidemija virusa HIV širi z neverjetno hitrostjo. Vendar celo podatki CDC za Ameriko kažejo, da se število HIV pozitvnih Američanov od leta 1985 (ko so začeli s testiranjem HIV-a) ni povečalo.

Zanimi so podatki za Ameriko, ki kažejo, da se je v času t.i. AIDS epidemije, povečevalo predvsem število okuženih z drugimi spolnimi boleznimi.

Število primerov okuženih za spolno prenosljivimi boleznimi med letoma 1981 in 1998 v ZDA:
==========================
Gonoreja: 13.6 milijonov
Genitalni herpes: 6 milijonov
Klamidija: 4.3 milijona
Sifilis: 1.6 milijona
AIDS: samo 0,665 milijona !!!!!!
==========================

Številke več kot jasno nasprotujejo hipotezi, da je nenaraščanje števila okuženih s HIV posledica osveščenosti oz. 'varne spolnosti'., kamor sodi uporaba kondomov.

5.)

O AIDS-u se pogosto govori kot o kugi 20-tega stoletja. Še danes se večina ljudi naravnost zmrazi, ko sliši besedo AIDS! Kaj se ne bi, ob tolikšni medijski propagandi, ki jo moramo poslušati iz dneva v dan - enkrat na leto pa je AIDS-u posvečen celo dan, ko 'osveščeni' tekajo okoli z rdečo pentljo in (sicer z dobrimi nameni) participirajo pri širjenju globalne paranoje.

Poglejmo nekaj propagandnih sporočil, ki so jih lansirali mediji v sicer kratki zgodovini AIDS-a:

"By 1990, one in five heterosexual will be dead from AIDS"

Oprah Winfrey, 1987

"By 1991, HIV will have spread to beetween 5 and 10 million Americans"

Newsweek, November 10, 1986

"By 1991, 1 in 10 babes may be AIDS victims"

USA Today headline, 1988

"By 1996, three of five milion Americans will be HIV positive and one million will be dead from AIDS"

NIAID Director Dr. Anthony Fauci, New York Times, Januar, 1989

Dejstvo je, da se prav nobena od napovedi ni niti približno uresničila. Ali nas to ne spominja nekoliko na t.i. piščančjo gripo, s pandemijo katere trenutno straši WHO. Očitno farmacevtski industriji zmanjkuje streliva (projekt AIDS je že nekoliko v zatonu) - pripravlja se teren za nov velik biznis s cepivi in zdravili za novo strašno bolezen.

Kakšna je resnična grožnja AIDS-a kažejo sledeče številke, ki kažejo število umrlih za posamezno boleznijo v času t.i. AIDS epidemije v ZDA (1981-199:

Smrt zaradi bolezni srca in ožilja: 14 milijonov
Rak: 9 milijonov
Smrt zaradi jemanja zdravil (zdravniških napak): 1.8 milijona
Prometne nesreče: 0,8 milijona
AIDS: 0,4 milijona

Epidemija gripe v letu 1918 je vzela 20 milijonov življenj, v 20-ih letih pa so po vsem svetu diagnosticirali le 2 milijona primerov AIDS-a, pa še med temi je veliko število ljudi ostalo živih in zdravih.

6.)

Del množičnega zastraševanja v zvezi z AIDS-em je tudi trditev, da AIDS tako ali drugače ogroža vse. Vendar številke (vsaj za Ameriko in Europo) kažejo popolnoma drugačno podobo. V ZDA je število primerov AIDSa v 20-ih letih ostalo v 94% omejeno na v začetku določene rizične skupine. 88% okuženih z AIDS-em pade v dve skupini - homoseksualci in narkomani 'iglarji'. Ker zbiranje podatkov o pripadnosti rizični skupini temelji na prostovoljnem izpolnjevanju vprašalnikov, je zelo verjetno, da mnogi zamolčijo dejansko pripadnost neki rizični skupini. Mnoge študije so pokazale, da je skoraj 65-99% vseh tistih, ki so sprva trdili, da so heteroseksualci, pozneje vendarle priznalo, da so se tudi drogirali ali imeli homoseksualna razmerja. Po vsem tem se lahko vprašamo, kaj še sploh ostane nerizičnim skupinam. Delež bolnikov, ki ne pripadajo rizičnim skupinam, je praktično zanemarljiv.

Če bi bil AIDS res spolno prenosljiva bolezen, potem bi bile med rizičnimi skupinami najbolj izpostavljene (tako kot to velja za ostale spolne bolezni) ženske prostitutke. Pa niso. Ženske prostitutke sploh ne predstavljajo rizične skupine za AIDS!!!!

Za razviti svet je doslej veljalo, da je 85% procentov vseh obolelih moških. Zelo nenavadno, da se virus HIV loteva predvsem moških - kar ni ravno značilnost običajnih virusov, ki približno enako sekajo po obeh spolih. Letos smo prvič slišali ugotovitve, da so vedno bolj ogrožene tudi ženske. Delež okuženih žensk naj bi se naglo večal. Ali ni čudno, da se je virus (ki se ni niti najmanj spremenil, mutiral ali kaj podobnega) nenadoma začel obnašati popolnoma drugače, čeravno se v zadnjih dvajsetih letih niso spremenili pogoji, ki bi žensko spravili v zelo drugačen položaj za verjetnost okužbe. Kako pripravna kombinacija za svetovne dušebrižnike in kvazihumaniste, ki prodajajo UNICEF-ove razglednica - krhka ženska+strašna bolezen=eksplozivna kombinacija za vzbujanje usmiljenja in opravičilo za obstoj parazitskih vladnih in nevladnih organizacij, ki za promocijo strahu črpajo denar iz državnega proračuna! AIDS, ki ubija predsem moške, pa še to le narkomane in homoseksualce, je pač premalo strašen in ne vzbuja več pravega strahu in sočutja!!!

Zanimivo pri AIDS-u je še nekaj. Zdravstveni delavci (ki so po zdravi logiki najbolj izpostavljeni virusom, saj so tako ali drugače v stalnem kontaktu s pacienti) za AIDS-em sploh ne obolevajo. Po 20-ih letih t.i. epidemije AIDS-a so v Ameriki registrirali le 25 primerov AIDS-a med zdravstvenimi delavci!!!!

Če napravimo preprosto zavarovalniško statistiko, kakšna je verjetnost, da lahko pride do okužbe s HIV pri nezaščitenem spolnem odnosu z osebo, ki ne spada v katero izmed rizičnih skupin (npr. s heteroseksualnim neznancem, ki ni narkoman), pridemo do številke 1 proti sedem milijonov, kar je manj kot verjetnost, da vas zadane strela, manj kot verjetnost, da se zastrupite s hrano v obratu hitre prehrane in približno enaka verjetnost, kot verjetnost, da se ubijete v prometni nesreči, medtem ko prevozite pičlih 15 km.

Po domače povedano - če brez kondoma nabrišete ukrajinsko prostitutko v katerem izmed ljubljanskih bordelov, je vaše življenje v 10 x manjši nevarnosti, kot če se z avtomobilom odpeljete od Ljubljane do Celja in nazaj!!!

p.s.:

Z navednim primerom nikakor nočem zmanjševati nevarnost, ki jo prinašajo nezaščiteni spolni odnosi (predvsem kar zadeva ostale spolne bolezni), še manj želim poveličevati prostitucijo in/ali druge oblike promiskuitete. Pogosti promiskuitetni spolni odnosi in zatekanje v prostitucijo so znak duševnega neravnovesja in pogosto tudi telesne obolelosti civiliziranega človeka, ki se mu je od vseh naravnih instinktov ohranil le še goli spolni nagon.


7.)

Ko se govori o AIDS-u, najbolj zastrašujoča poročila vedno prihajajo iz Afrike. Kako je v resnici s tem?

Zato, da v Afriki razglasijo nekoga za obolelega za AIDS-em sploh ni potreben HIV test!!! AIDS se preprosto diagnosticira na osnovi štirih simptomov: diareje, mrzlice, trajnega prehlada in izgube teže za 10 % prej kot v dveh mesecih. Kljub ohlapni definiciji pa velja, da 99,5% Afričanov nima AIDS-a in zanimivo - 97 % HIV pozitivnih Afričanov nima AIDS-a! Število obolelih za tuberkulozo, malarijo in mrzlico močno presega število obolelih za AIDS-em, AIDS še zdaleč ni glavni vzrok smrti v Afriki.

Priljubljena hipoteza pravi, da AIDS izhaja iz Afrike, čeprav za to ne obstaja nobena znanstvena ali epidemiološka štuija ali dokaz.

Zanimivo je tudi, da je AIDS v Afriki razpršen kar nekako enakomerno med vse ljudi - da ne obstajajo rizične skupine, tako kot to velja za Evropo ali Ameriko. Čudno je, da se nekatere bolezni (npr. Kaposijev sarkom ali ena od oblik pljučnice), ki so dokaj pogoste za obolele z AIDS-em v Ameriki in Evropi, sploh ne pojavljajo v Afriki! Človek bi pomislil, da Afričani obolevajo za neko popolnoma drugo vrsto bolezni, ali da pripadajo neki drugi živalski vrsti.

Še bolj nenavadno je, če primerjamo korelacijo med HIV+ in primeri AIDS-a v ZDA in v Afriki. Število HIV+ v Ameriki je od leta 1985 približno konstantno (okoli milijona), število obolelih za AIDS pa se je dolgo časa povečevalo, nato pa spet zmanjševalo. Izgleda, kakor da med HIV+ in AIDS sploh ni povezave. V Afriki se je število HIV+ stalno povečevalo, naraščalo je tudi število obolelih z AIDS-em, vendar je do leta 2002 doseglo kumulativno le dober milijon.

Vse številke, ki veljajo za Afriko so sporne - ne samo zaradi površne diagnostike, marveč tudi zaradi dejstva, da število prebivalcev v Afriki skokovito narašča. V času afriške AIDS epidemije se je število prebivalcev sub-Saharskega območja povečevalo z letnim prirastkom 2-6% od 378 milijonov do 652 milijonov, skupno torej za 274 milijonov. Postavlja se vprašanje, kaj v teh okvirih predstavlja izguba 1 milijona ljudi zaradi AIDS-a in kako jo statistično sploh zaznati ter razločiti od drugih konvencionalnih razlogov za smrt??

Pojasnilo, zakaj Evropejci tako radi pripisujemo in tudi verjamemo, da Afričani najbolj umirajo predvsem za AIDSem, se skriva v tisti znameniti zahodnjaški krilatici: "Sami so si krivi, kaj pa toliko fu*!!!" Za tiste bolj libertarne je potem kriv še papež, ki prepoveduje kondome. Kondomi preperčujejo kvečjemu visoko nataliteto (kar seveda ni slabo), AIDS-a pa zagotovo ne! Evropejcem in Američanom nam je težko priznati, da v Afriki ljudje umirajo predvsem zaradi naše požrešnosti, zaradi posledic kolonijalizma, ki so ga v Afriki zganjali veliki heroji evropske in ameriške zgodovine, zaradi izvoza orožja, podpiranja diktatorskih režimov, visokih carin na uvoz hrane, s katerimi se ščiti domače kmetijstvo in prehrambena industrija in drugih povsem makroekonomskih činiteljev.

Za mirno vest zahodnega malomeščanskega civiliziranca (s krščanskimi koreninami) je veliko bolje, če se vsa krivda zvali na neumne zamorce, ki seksajo križem kražem, ter se - kot na pol živali in na pol ljudje s kalašnikovi v rokah - podijo med pragozdom in savano, ter občasno zagrešijo še kakšen genocid po naročilu ljudožerskega diktatorja.


8.)

Vladni uradniki, AIDS organizacije in mediji se strinjajo, da je zmanjšanje števila primerov smrti zaradi AIDS-a posledica novih zdravil - ki predstavljajo kombinacijo drog, ki vsebujejo inhibitorje proteaze, za katere se predvideva, da blokirajo replikacijo HIV-a. Natančnejša analiza pa pokaže, da so novi 'koktejli' niso samo neučinkoviti, marveč celo zelo, zelo škodljivi. Povzročajo zastrašujoče stranske učinke kot so glavoboli, vročina, bruhanje, bljuvanje, diarejo, bolečine v želodcu, utrujenost, spolno nemoč, izpuščaje na koži, hiperobčutljivostne reakcije, ki lahko povzročijo nenadno smrt, okvare živčnega sistema, odpoved jeter, ledvične kamne, diabetes, bolezni srca,........

Da 'zdravila' ne vplivajo na potek AIDS-a, kaže tudi podatek, da je število obolelih za AIDS-em v Ameriki začelo upadati že v letu 1993 - dve leti pred uvedbo inhibitorjev proteaze za zdravljenje AIDS-a.

9.)

Znanstveniki po vsem svetu se strinjajo, da ima HIV zelo dolgo inkubacijsko dobo, obdobje ko ostaja virus neaktiven, dokler naposled nenadoma ne 'eksplodira' in uniči imunski sistem žrtve. Vedno pa ni bilo tako.Najprej so govorili, da je inkubacijska doba za HIV nekaj mesecev, nato so periodo povečali na eno leto, nato na dve, na tri in na pet let. Ker množica HIV+ ljudi ni zbolela po pričakovanjih, se je inkubacijska doba povečala na deset do petnajst let in v zadnjem času na celotno življensko dobo. Hipoteze največjih svetovnih možganskih trustov in avtoritet s področja AIDS-a so se sesuvale kot hišice iz kart.

Da bi znanstveniki nekako razložili dolgo inkubacijsko dobo, so se zatekli k hipotezi t.i. virusnega bremena (viral load), ki pravi, da je virus HIV agresiven že od samega začetka, da se divje replicira in uničuje celice z neverjetno hitrostjo že takoj po okužbi. Imunski sistem okuženca naj bi se ves čas z vsemi močmi krčevito boril proti virusu, dokler ga virus po več letih ali celo desetletjih ne bi v boju na življenje in smrt premagal.

Virusno breme temelji na zaključkih, ki so izpeljani na osnovi PCR testov (polymerase chain reaction) in temelji na blodni predstavi o tem, da število genetskih drobcev kolerira oziroma ustreza številu dejanskih virusov. Resnica je, da so PCR testi nezmožni zaznati aktivnih (živih)virusov, marveč le genetski material, ki ga povezujejo s HIV-om. Zanimivo je, da Dr. Kary Mullis, ki je leta 1993 prejel nobelovo nagrado prav za izum PCR metode, odločno nasprotuje hipotezi, da HIV povzroča AIDS!!!!

10.)

Eden od načinov za razširjanje AIDS-a naj bi bil prenos virusa HIV z matere na plod. Podatki kažejo, da je najmanj 75% otrok, ki so se rodili HIV+ materam, HIV negativnih. Študije so pokazale, da ustrezno hranjene in oskrbovane HIV+ matere, rodijo več kot 90% HIV- otrok brez terapije z zdravili proti AIDS-u.


11.)

Za zdravljenje AIDS-a se je doslej največ uporabljalo AZT. AZT je kemična spojina, ki so jo razvili (in kasneje opustili) že pred več kot tridesetimi leti za zdravljenje raka. Preden so začeli zdraviti AIDS ga niso nikoli uporabljali za zdravljenje ljudi. Pri raku gre za podivjano rast celic in AZT naj bi preprečeval formacijo novih celic z blokiranjem formiranja DNA verig. Eksperimenti na miših so pokazali, da AZT učinkovito uničuje ne samo bolne, marveč tudi zdrave celice - miši so pocrkale zaradi zastrupitve. Klavrno končana zgodba z mišmi povampirjenim farmacevtskim velikanom ni preprečila, da so AZT začeli uporabljati na ljudeh. O pokvarjenosti in neskončni grabežljivosti priča podatek, da je proizvajalec AZT-ja Glaxo-Wellcome samo v letu 1997 s prodajo AZT-ja in drugih protivirusnih zdravil naredil za 2.35 milijard dolarjev prometa!!!

Za kašno 'zdravilo' gre, lahko vidimo, če si ogledamo, s kakšno nalepko so opremljene stekleničke AZT-ja. Na etiketi je velika mrtvaška glava in sledeče besedilo: 3-AZIDO-3DEOXY-THYMIDINE
TOXIC
Toxic by inhalation, in contact with skin and if swallowed. Target organ(s): Blood Bone marrow. If you feel unwell, seek medical advice (show the label where posible). Wear suitable protective clothing.

Čeprav se za AZT ve, da je karcinogen, mutagen (povzroča mutacijo celic) in teragen (povzroča fizične anomalije embrija in ploda), so odobrili njegovo uporabo celo za nosečnice.

Zdravljenje AIDS-a z AZT-jem izgleda, kot bi, zato da bi ubili zajca, na gozd odvrgli atomsko bombo!

Najhuje pri zdravljenju AIDS-a je to, da doktrina zdravljenja zahteva neprestano jemanje zdravil (tudi večkrat dnevno) že od vsega začetka okužbe s HIV, že veliko prej preden se sploh pokažejo simptomi okužbe. Glede na to, da inkubacijska doba traja tudi po več let ali celo desetletij, bolniki ki se zdravijo s 'koktejl' terapijo, pa ponavadi umrejo v času inkubacijske dobe ali že veliko prej, je naravnost smešno govoriti o pozitivnih učinkih zdravila, o podaljševanju življenja, o lajšanju bolečin ipd.

Zastrašujoči učinki 'zdravljenja' AIDS-a verjetno pojasnjujejo, zakaj je tako majhno število obolelih za AIDS-em med zdravstvenimi delavci. Ti predobro vedo, da se podvreči zdravljenju pomeni preveliko trpljenje in na koncu skoraj gotovo smrt. Zato si najbrž sploh ne postavijo diagnoze ali je sploh nočejo vedeti.

Čeprav medicinski in farmacevtski lobiji lahko z navajanjem prikrojenih statističnih podatkov o 'podaljšanju' življenske dobe dokažejo praktično vse, kar želijo dokazati, ostaja neizpodbitno dejstvo, da so stranski učinki zdravil, ki se jih uporablja za zdravljenje AIDS-a pogosto hujši, kot posledice samega AIDS-a.

Zdravilo ATZ:
Poglejte sliko in si prevedite napise ob levem robu.
In si potem ustvarite svoje mnenje. O toksičnosti ali ne...

***************

lepa pravljica ni kaj. seveda nobene znanstvene podlage

gandalf je napisal/a: Zdravilo ATZ: Poglejte sliko in si prevedite napise ob levem robu. In si potem ustvarite svoje mnenje. O toksičnosti ali ne... ***************

Link sem zbrisal, ker gre za komercialno spletno stran.
Ni problem, ce se objavljajo clanki ali mnenja, si pa pridrzujemo pravico cenzuriranja linkov komercialnih spletnih strani.
Hvala za razumevanje.

AZT slika