THE Nutrition športnikom se je pridružil najhitrejši svetlo polti šprinter na svetu - MATIC OSOVNIKAR.


MATIC OSOVNIKAR

O MENI:

Rodil sem se 19. januarja 1980 v Kranju. Moje življenje je bilo vedno precej povezano s športom. Že pri šestih letih sem začel trenirati alpsko smučanje pri škofjeloškem klubu. Smučal sem vso osnovno šolo, tako da zelo dobro poznam vsak ovinek na cesti na Soriško planino in Stari vrh. Vendar večjih uspehov v smučanju nikoli nisem imel, tako da sem ob prihodu na gimnazijo v Škofji Loki prenehal smučati. Ob tem športu je pač težko redno delati šolo, jaz pa nisem bil tako obetaven tekmovalec, da bi dal šolo na stranski tir.. Že v mojih "smučarskih" časih sem se bolj za rekreacijo udeleževal triatlonov in celo zmagal na državnem prvenstvu za svojo kategorijo. Ker sem na triatlonih plaval kot skala, a zelo dobro tekel, mi je oče predlagal, naj poskusim z atletiko.

V Ljubljani sem začel trenirati pri Albertu Šobi. Berč je moj trener še danes in je največji krivec za vse odlične rezultate, ki jih dosegam. V začetku me je usmeril v daljšo disciplino 400 metrov in že po kakšnem letu treninga so prišli prvi uspehi, leta 1997 tudi prva velika medalja na olimpijskih dnevih mladih v Lizboni. Leta 2000 pa sem brez kakšnih visokih ciljev nastopil na državnem prvenstvu tudi v teku na 100 metrov in zmagal z odličnih 10,34s. Takrat dileme ni bilo več - moja disciplina je šprint. Istega leta sem tudi doživel olimpijske igre v Sydneyu. Kar se olimpijade tiče je beseda "doživel" povsem na mestu, poleg tega sem ponosen na preboj naše štafete 4x100m v polfinale.

Leta '97 sem končal gimnazijo in se vpisal na študij stomatologije, kjer sem sedaj absolvent. Ker je bilo treningov vedno več, pa še naš faks je kar naporna zadeva, je bila Škofja Loka vedno bolj "predaleč od Ljubljane". Tako sem si omislil stanovanje v Šiški, kjer sedaj preživim večino časa. Tu imam štadion na dosegu roke, tudi fakulteta ni daleč, tako da se lahko v miru posvetim obema ciljema v naslednjih letih…

ŠPORTNA POT:

Trenirati sem začel leta 1994 pri ŽAKu v Ljubljani, od vsega začetka sem pri trenerju Albertu Šobi. Najprej sem se posvečal predvsem daljšemu šprintu na 200 in 400 metrov.

Prve vidnejše uspehe sem začel dosegati pri 17-ih letih, ko sem odtekel državni rekord za mlajše mladince na 300 metrov, pritekel pa sem si tudi dve medalji na Olimpijskih dnevih mladih v Lizboni na 200 metrov in v štafeti.

V naslednjih dveh letih sem imel vseskozi težave s poškodbami, tako da nisem dosegal nekih vidnejših uspehov, rezultatsko pa sem vseeno počasi napredoval. Ker sem bil vse hitrejši, sem se preusmeril na krajši šprint na 100 in 200 metrov. Tako sem leta 2000 prvič zmagal na članskem državnem prvenstvu na 100 metrov, s štafeto 4x100 metrov pa smo se uvrtili na OI v Sydneyu. Tam smo odtekli državni rekord 39,25s in se uvrstili v polfinale med najboljših 16 štafet.

Naslednje leto je bil moj osrednji cilj Evropsko prvenstvo do 23 let v Amsterdamu, kjer sem osvojil 4. mesto na 100 metrov, s štafeto pa smo si pritekli bronasto medaljo. Na Sredozemskih igrah v Tunisu sem bil 6. na 100m in dosegel tudi zelo dober čas 10,21s ob sicer premočnem vetru. Leta 2002 sem bil zelo uspešen na Evropskem prvenstvu v Munchnu, kjer sem se z 10,38s uvrstil v polfinale na 100m.

Leta 2003 sem najprej postavil dvoranska državna rekorda na 60m (6,63s) in 200m (21,03s). Slednjega sem še popravil na Svetovnem prvenstvu v Birminghamu na 20,77s. S tem sem se tudi prebil do finala, kjer sem potem zasedel 4. mesto. Uspešni dvoranski sezoni je sledilo nekaj poškodb, vendar pa sem poleti vseeno zmagal na državnem prvenstvu na 100m (10,22s) in 200m (20,88s). Na Svetovnem prvenstvu v Parizu sem se na 100m uvrstil v četrtfinale in osvojil 28. mesto.

Leto 2004 je bilo najuspešnejše doslej. V dvorani sem trikrat popravil rekord na 60m, ki sedaj znaša 6,58s. S tem rezultatom sem osvojil 5. mesto na SP v Budimpešti. Na OI v Atenah sem v kvalifikacijah popravil državni rekord na 100m (10,15), a potem za nekaj tisočink zgrešil polfinale in zasedel 26. mesto. Na 200m sem prav tako dosegel državni rekord (20,47) in se uvrstil v polfinale, kjer sem zasedel končno 15. mesto. Na EP v dvorani v Madridu 2005 sem bil 8. na 60m, na Sredozemskih igrah sem zmagal na 100 in 200m in bil 3. s štafeto 4x100m. Na SP v Helsinkih sem bil 21. na 100m.

Leto 2006 je bilo zame najuspešnejše doslej. Na SP v dvorani v Moskvi sem bil 4. z izzenačenim državnim rekordom 6,58s. Poleti pa sem na EP v Goteborgu osvojil bronasto kolajno na 100m z novim državnim rekordom 10,14s.