Pozdravljeni. Zanima me, če mi zna kdo po domače razložit vsa načela športne vadbe, ker na spletu so vse razlage v strokovnih izrazih. Hvala za vaše odgovore !

Načelo zavestnega vključevanja v vadbeni proces: Športnik mora biti vključen v vseh fazah športne vadbe - načrtovanje, izvajanje, kontrola... povedati mora kako se mu zdi (povratna informacija), kaj tudi sam predlagati (izboljšave, popravki)... Bolj kot je športnik izkušen, bolj to načelo velja (mlade naj bi vseeno več ali manj vodili). Z izkušanjami naj bi vse več vadbe športnik opravljal sam (velja bolj za individualne športe). Npr. triatlonec bo mogoče oddelal le kak trening, dva na teden s trenerjem, ostalo sam.



Načelo vsestranskega razvoja: To načelo velja predvsem za mlajše/začetnike. V zgodnjih fazah športnikovega razvoja naj bi bila njegova vadba zelo vsestranska. Res je, da če želimo naredit 12-letnika nogometni talent, da je najbolje, da se čimbolj izpopolnjuje v nogometu samem. Vendar praksa pokaže, da je za kasnejši uspeh (v poznejših letih) bolje, da je v mlajših letih vadba vsestranska (da se razvijajo vse sposobnosti in številne spretnosti). Torej ne smemo ga prezgodaj usmeriti samo v vadbo, ki je značilna za nek šport (v praksi: naj mladi košarkaši povadijo še malo z nogometom in obratno)

Načelo individualnega pristopa k procesu športne vadbe: Mislim da tu že samo ime načela dovolj pove - vsakemu posamezniku (spet še posebej to velja za odraščajoče športnike) je potrebno vadbo prilagoditi. V praksi je pogosto, da je za celo ekipo predpisana enaka vadba, kar ni ok. Kronološka starost (torej leta) ni nujno odraz biološke starosti (stopnje razvoja in rasti). Prav tako je potrebno vadbo prilagoditi glede na spol, predhodne izkušnje s športom, psihološkimi značilnostmi športnika...


Načelo specializacije: Pravi, da je za uspeh v nekem športu potrebno trenirati sposobnosti, potrebne za ta šport (to načelo se nekako tepe z načelom vsestranskosti vadbe... odvisno od starosti in tipa športa je, katero bomo bolj upoštevali). Torej, point tega načela je, da moraš za uspeh vaditi to kar šport zahteva (tekač na dolge proge more trenirati z aerobno metodo (pretežno), powerlifter večinoma z utežmi...)


Načelo cikličnosti in spremenljivosti: Vadba ne sme biti enolična - potekati mora v večjih in manjših ciklih. Ponavadi gre za izmenjavanja obdobij obremenitve in razbremenitve (v kakšnem razmerju, je zelo odvisno), znotraj obdobij pa cikliziramo bolj specifično... enkrat število serij, enkrat velikost bremena, itd.

Načelo rastoče obremenitve: Obremenitev športnika mora rasti postopoma. Če bo rasla prehitro bo prišlo do pretreniranosti ali poškodb, če pa ne bo rasla, ne bo prišlo do nadaljnjega napredka.

Načelo sistematičnosti: Športna vadba mora biti sestavljena logično, v smiselnem zaporedju, tako da prilagoditve iz recimo pripravljalnega obdobja služijo kot temelj za vadbo v predtekmovalnem obdobju. Velja tudi znotraj enega tedna (če imamo 3 trenige moči in 4 treninge vzdržljivosti, jih moramo smiselno, sistematično razporediti, da se ne bodo tepli med sabo)

Načelo racionalnosti: Podobna zadeva kot zakon prvega nadpražnega dražljaja. Govori o tem, da naj bi delali tako vadbo, ki je ravno dovolj intenzivna, da izzove napredek pri športniku oz. treba je izzvati kar največji učinek vadbe s kar najmanjšo intenzivnostjo vadbe.

Dostikrat so predstavljena (v tuji literaturi predvsem) tale 3 načela:

- SPECIFIČNOST (za napredek v nekem gibanju/nalogi je najbolje izvajati gibanja/vadbo, najbolj podobno tej nalogi. Torej, če želim napredovat v šprintu, bom največ naredil, če ponavljam šprinte. To načelo velja le do neke mere, saj potrebujemo tudi podporne sposobnosti - v primeru šprinta predvsem jakost in eksplozivno moč - to načelo je bržkone najbolj vidno pri treningu moči oz. vadbi proti uporu. Če vadim z visokimi bremeni, blizu 1RM (in posledično z nizko hitrostjo), bom zelo napredoval v smislu 1RM, na eksplozivni moči pa ne bom napredoval veliko oz. toliko kot bi, če bi vadil z manjšimi bremeni in zelo hitro izvedbo.

- PROGRESIVNOST (ista zgodba kot načelo rastoče obremenitve)

- INDIVIDUALIZACIJA (ista zgodba kot načelo individualnega pristopa)